Pri farni cerkvici, zvonček že zvoni,
A jaz sem še, pri svooji ljubici,
Bo treba vstati, slovo jemati,
Od svoje ljubice, zaljubljene,
Bo treba vstati, slovo jemati,
Je pa davi slanca padla, na zelene travnike,
Je vso travco pomorila, vse te žlahtne rožice.
Men pa ni za rozce moje, če jih slanca pomori,
Men je le za dekle moje, če me ona zapusti, če me ona zapusti.
Pozimi pa rožice ne cveto, dekle kaj pa za pušelček bo, pu
šelc pač mora bit, zelen al plav, z
Njim bom slovo jemal, pušelc pač mora bit, zelen al plav,
Še kiklco prodala bom, za sladko vince dala bom,
Ne grem, ne grem, ne grem, domov, sem žejna premočno.
Še uringlne prodala bom
En hribček bom kupil, bom trte sadil,
Prijatle bom vabil, še sam ga bom pil.
Sladko vince piti, to me veseli,
Dobre volje biti svoje žive dni, svoje žive dni,.
Brez vseh skrbi, to me srčno veseli!
