Svilena je noč in žalost iz sten
Tiho polzi noče proč
So utrujene slike od prašnih pogledov
In čas umira naglas.
V začaranem krogu vozim se,pa morem ven.
In slišim glasove a vse postaje enake so
Kot da nekdo jim vzel je ime
Ne moreš več, (ne moreš več)
Raniti me tako, kot takrat, ko si odšla
Ne moreš več, (ne moreš več)
Raniti me tako, kot takrat, ko si odšla
Me pustila samega
In le en glas mi znan je zato grem naprej
Pa čeprav ne vem kako
Utrujen sem od iskanja, vem
Ali bova se še kdaj našla?
Ne moreš več, (ne moreš več)
Raniti me tako, kot takrat, ko si odšla
Ne moreš več, (ne moreš več)
Raniti me tako, kot takrat, ko si odšla
Me pustila samega
Včasih pa se še dotaknem dnevov najinih
Včasih sanjam, da se ob tebi zbudim
Včasih pa spet lažem si, da nežno objemaš me
Ne moreš več
Raniti me tako, kot takrat, ko si odšla
Ne moreš več
Raniti me tako, kot takrat, ko si odšla
Me pustila samega
Ne moreš več, (ne moreš več)
Raniti me tako, kot takrat, ko si odšla
Ne moreš več, (ne moreš več)
Raniti me tako, kot takrat, ko si odšla
Me pustila samega
